Obstajajo rivalstva v športu in potem je tu še Nova Zelandija proti Avstraliji v ragbi ligi; kadarkoli pride do obračuna med All Blacks in Wallabies, svet gleda. Dres je morda sešit v črno in zlato, a zgodba je še vedno napisana v krvi, znoju in neizprosnem ponosu. 27. septembra 2025, ob 05:05 (UTC), bo kotel Eden Park v Aucklandu ponovno eksplodiral, ko se vrača ena najbolj ikoničnih tekem v ragbiju. To ni le še ena tekma Rugby Championship; to je srčni utrip športa južne poloble in spopad kultur, zapuščin in neizprosne ambicije.

Za stavce ima ta tekma več možnosti kot bife:

Rivalstvo med tema dvema ragbi velikanoma sega v leto 1903, ko je Nova Zelandija zmagala svoj prvi test proti Avstraliji s 22–3. Od takrat naprej je bilo to enostransko dogajanje, saj je bilo odigranih 199 tekem, od tega 140 zmag za All Blacks, 51 za Wallabies in 8 neodločenih izidov. Vendar trditi, da je to rivalstvo enostransko, pomeni ga temeljito napačno brati. Več kot stoletje je bila ta tekma večinoma stvar vzponov in padcev, v enem tednu dominacija, v naslednjem brezno, trenutki, ki jih nikoli ne bomo pozabili.

Bledisloe Cup, ki je bil prvotno osvojen leta 1931, je resnično zlaten ključ, ki se prepleta skozi vse to. Imeti ta kos srebrnine pomeni imeti pravico do pritoževanja čez Tasmanovo morje, nekaj, kar je Nova Zelandija neusmiljeno počela od leta 2003. Minilo je 22 dolgih let, ko se oboževalci Wallabies vsako sezono dvignejo v upanju, da bo to tisto leto, le da bi videli, kako jih črni plim ponovno poplavi. Vendar upanje večno vztraja in vsaka noč Bledisloe prinaša upanje na prenovo ragbi scenarija.

Če je ragbi v Novi Zelandiji religija, je Eden Park njena katedrala. Za All Blacks to ni le prednost domačega igrišča, je sveto mesto, kamor so porazi izgnani od 61. sezone. Zadnjič je Nova Zelandija izgubila test na Eden Parku leta 1986, kar zdaj znaša niz 51 neporaženih tekem. To je število tako zlovešče, tako mamljivo, da se nad ekipami, ki prihajajo od daleč, lebdi kot nevihtni oblak.

Za Avstralijo je to stadion postal pokopališče ambicij. Leto za letom, pogumne ekipe Wallabies prihajajo v Auckland s načrti, upanjem in ognjem v trebuhu. Leto za letom odhajajo z modricami, obžalovanji in zgodbami o tem, kaj bi lahko bilo. Vendar ragbi, tako kot življenje, je predvsem verjeti, da je nemogoče mogoče; zato se Wallabies še naprej vračajo in zato oboževalci še naprej verjamejo, ker bo nekega dne trdnjava padla in kakšen dan bo to.

S tem ko vstopajo v ta obračun, je Rugby Championship že spremenil pričakovanja.

Zgodbe so slastne: ranjeni velikan doma proti revitaliziranemu tekmecu, ki vonja kri.

Nova Zelandija ima še vedno v svoji skupini igralce svetovnega razreda, čeprav so se pojavile razpoke.

V napadu Scott Barrett vodi skupino igralcev, ki se še vedno lahko uveljavijo v statičnih delih igre. In tu je Ardie Savea – čigar delo na razpadu ga je naredilo enega najbolj vplivnih igralcev v svetovnem ragbiju. Njegovi prestrezi, pridobljene žoge in eksplozivni prodori pogosto spremenijo tempo tekme.

Beauden Barrett še naprej vodi zadnjo linijo, njegov taktični udarec in vizija pa mu lahko omogočata, da prevzame nadzor nad tempom pod lučjo kerozina na Eden Parku. Mark Telea, ki je električen na krilu, prinaša metre in zadetke, njegova hitrost pa bo vedno grožnja.

Kljub njihovi sijajnosti pa so All Blacks v prvenstvu dovolili povprečno 25 točk na tekmo. Njihova obrambna linija popušča in je dovolj raztrgana, če si Wallabies lahko prislužijo pogum, da prevzamejo pobudo.

Avstralski ragbi je več let nosil težo svoje zgodovinske preteklosti, vendar je tu pod Joejem Schmidtom resničen znak, da so na poti k preobratu.

Njihovi napadalci so si povrnili svoj ugriz. Allan Alaalatoa je stopil naprej in vodil s svojo jekleno odločnostjo, medtem ko je Nick Frost zrasel v mogočno silo v vrsti. Poškodba Roba Valetinija je težka, vendar Pete Samu prinaša mobilnost v prosti liniji.

Na krilih imajo Wallabies vznemirjenje, če ne že spretnost, ki se ji lahko kosajo. Marika Koroibete ostaja nočna mora za branilce s hitrostjo in močjo, ki jo prinaša, kar mu omogoča, da skorajda po želji prebije obrambno linijo. Andrew Kellaway prinaša končevalski razred, medtem ko veteran odprte obrambe James O'Connor lahko prinese stabilizacijo in kreativnost.

Po številkah, Wallabies v tem prvenstvu dosegajo povprečno 28,5 točke na tekmo – več kot All Blacks – in ta napadalna prednost jih dela nevarne. Njihov kriptonit? Zaključevanje tesno izenačenih tekem.

Nekateri igralci ne le igrajo – spreminjajo tekme.

Glede na vse povedano, kaj pravi zgodba? Veliko zgodovinskih ulic obdaja Eden Park in to veliko pove! Nova Zelandija se sooča z vsem pritiskom na svetu in v tem kotu se običajno začnejo zaostriti kremplji in zobje. Vendar pa Avstralija vstopa v ta obračun z dvignjenimi rameni, lahkotnim korakom in pričakovanjem, da bodo podrli trdnjavo.

Vse nakazuje, da bi lahko šlo za boleče in nepozabno rivalstvo: All Blacks, ki si želijo povrniti svojo prevlado, Wallabies, ki hrepenijo po zgodovini.

Ne glede na izide, bo ta tekma imela posledice, ki bodo trajale dlje kot 80 minut. Za All Blacks gre za ponos, odrešitev in priložnost, da ponovno izkusijo svojo avro na Eden Parku. Za Wallabies gre za vero, transformacijo in priložnost, da ustvarijo energijo doma in navdihnejo novo generacijo.

Za oboževalce gre za zgodbe, ki jih bodo hranili več let – intenzivnost hake, boj Wallabiesev in čar zadetkov, ki se počutijo kot usoda. Za stavce in ljubitelje življenjskega sloga pa gre za doživljanje tekme na bolj intimni ravni, kjer vložki dvigajo vsak prestrez ali udarec.